PSIHOLOŠKI VIDIK ČLOVEKA PO MOŽGANSKI KAPI

Nenaden udarec možganske kapi posamezniku obrne življenje na glavo. Nič ni več tako kot prej…

Raziskave kažejo, da več kot šestdeset odstotkov bolnikov po možganski kapi občuti bolj ali manj izrazite kognitivne motnje (težave v kratkoročnem pomnjenju, načrtovanju in izvrševanju aktivnosti, vidno-prostorske motnje, govorno-jezikovne motnje) in opazne posledice v vedenju, pogosto brez socialnih zavor (osebnostna motnja), še dolgo po nastanku bolezni; to je v kronični fazi okrevanja.

Pravo sliko bolezni posameznik po možganski kapi zazna šele, ko se iz kliničnega vrne v domače okolje. Strokovnjaki se zavedajo, da je premostitev v domače okolje povsem težka- prinaša strah, zato skušajo čimprej prepoznati nova psihološka stanja, npr. depresija, ki je zelo pogosta, in jih ustrezno zdraviti. Poslužujejo se vedenjsko – kognitivnih terapij, ki so dokazano zdaleč najbolj učinkovite, za premagovanje duševnih sprememb, nevroloških bolezni. Takega posameznika nemalokrat spremlja čustveno labilna motnja, ki jo prepoznamo po nenadnem spreminjanju razpoloženja. Iz joka v nasmeh.

Najbolj pogosta in izrazita kognitivna sprememba po možganski kapi je okvarjen pozornostni sistem. Ker je vključen praktično v vse nivoje miselnega udejanjanja posameznika (pri pomnjenju, učenju, organizaciji v prostoru, izvajanju aktivnosti, jeziku …) le-ta omejuje funkcionalnost takega posameznika v mnogih življenjskih aktivnostih, situacijah, področjih (tudi delavnih). Zato je kognitivna rehabilitacija pozornosti zelo pomembna, saj omogoča učenje novih strategij in pristopov k vrnitvi v življenjsko okolje, bodisi delavno okolje.

Strokovnjaki se pri določanju ustrezne pomoči upirajo na nevrološko znanje o lokalizaciji poškodb (torej kje točno je bila poškodba možganov). Na primer poškodba frontalnih režnjev se bo najpogosteje odrazila z vedenjskimi in s čustvenimi spremembami.

Spregledan ali opuščen kognitivni deficit, ki je lahko na začetku blag, v do 30% primerov vodi v demenco ali Alzheimerjevo bolezen.

Depresija spremlja kar od 30%-50% bolnikov po možganski kapi. Neprijetno dejstvo je, da se pri starejših obolelih z možgansko kapjo, kljub globoki depresiji, ne prepoznajo vidni znaki, ki bi lahko opozarjali na depresivno stanje takega bolnika. Zakrijejo realno čustveno stanje. O čustvih se pogovarjajo mnogo redkeje kot mlajši bolniki po možganski kapi. Neradi omenjajo samomorilne misli in telesno občutno bolj zaznavajo številne tegobe kot mlajši bolniki (zaprtje, pogostejše in večje bolečine, motnje spanja, vznemirjenosti, občutljivosti ipd.). raziskave kažejo, da je depresija po možganski kapi pogostejša pri bolnikih, katerih prizadene levi čelni in desni temenski reženj.

Sklepamo lahko, da je obravnava takšnega bolnika nujna. Takemu posamezniku je, tudi brez strokovnega znanja, potrebno ponuditi pogovor, bližino, mu dati jasen občutek, da ga slišimo, poslušati njegove težave, včasih tudi brez besed- velikokrat so prisotne razne afazije (motnje govora), zaradi poškodbe določenega dela možganov. Takrat opazujemo mimiko, kretnje zdrave strani telesa, oči in barvo glasu. Govorimo z njim, četudi odgovarja nesmiselno ali celo ne odgovarja, ga mirimo in mu namenimo tople besede, seveda, če so iskrene. Pomembno je, da vsi skupaj ugotovimo, da je nebesedni govor vreden zelo veliko! Kot medsebojna ljubezen, naklonjenost, neobsojanje. Hkrati pa se zavedati, da je za takega posameznika izguba govora strašna. Izraziti ne more občutij, svojih želja. Zato ga spodbujamo, da nam to lahko pokaže. Bodisi z očmi- pogledom, bodisi z dotikom, obrazno mimiko…

Anksiozne motnje v prvem tednu po udaru možganske kapi, so anksiozne – tesnobne – motnje celo pogostejše od depresije in prizadenejo približno petino bolnikov. Zanje so značilni panični napadi, ki jih ni mogoče predvideti oziroma napovedati ali pa stalna bojazen, ki jo sproži notranji strah in ne kakšna posebna zunanja okoliščina.

Anksiozna motnja bolnikom prinaša tresavost, mišično napetost, vrtoglavico, glavobol, bolečine v prsih, nervoznost…

Spet je moč opaziti, da je neizogibna psihiatrična pomoč (pomoč z zdravili: anksiolitiki- žal močno zasvoljivi in antidepresivi), psihoterapevstka pomoč, oziroma pomoč s strani zdravstvene osebe, ki opazi takšno spremembo, zaradi pogoste prisotnosti in jo zna omiliti, ali, da zna poiskati ustrezno pomoč strokovnjakov.